Nisem lovec, niti nisem pogosto v gozdu, ampak imam zgodbo, povezano z lovski nahrbtnik, ki me vedno znova nasmeje. Pred nekaj leti me je prijatelj povabil na jesenski pohod v notranjosti Slovenije. Ni šlo za zahtevno pot, bolj za tisti prijeten izlet po barvitih gozdovih, s kostanjem v žepu in termosko kave v roki.
Ker takrat nisem imel nobene primerne opreme, mi je prijatelj posodil nekaj svojih stvari, vključno z velikim, robustnim lovski nahrbtnik. Najprej sem se smejal, saj je bil ogromen, z nešteto žepi in trakovi. “Za vsak slučaj,” je rekel, in mi namignil, da v njem nosi vse od prve pomoči do dodatnih nogavic in še kakšno presenečenje.
Tisto jutro sem si lovski nahrbtnik nadel na ramena in priznam, bil je presenetljivo udoben. Med pohodom sem kmalu ugotovil, zakaj imajo lovci tako radi to vrsto opreme. V vsak žep sem spravil nekaj drugega. Malico, rokavice, zemljevid, baterijsko svetilko. Vse je imelo svoje mesto, in ko sem potreboval robček ali vžigalnik, nisem rabil razmetati celotne vsebine.
Med malico na vrhu hriba sem iz radovednosti odprl še skriti žep zadaj. V njem je bil zložen rjav dežni plašč in zavitek suhega mesa. “Ti si res pripravljen na vse,” sem rekel prijatelju. Sam pa sem prvič v življenju razmišljal, da bi si morda tudi jaz kupil svoj lovski nahrbtnik. Ne zaradi lova, ampak ker je preprosto priročen.
Danes, ko grem na izlet, pogosto vzamem prav tisti lovski nahrbtnik. Prijatelj mi ga je na koncu kar podaril. Rekel je, da je že videl, kako mi je prirasel k srcu. In imel je prav, zame ni samo kos opreme, ampak tudi spomin na lep dan, dober pogovor in tisto prijetno jesensko tišino v gozdu.
Zdaj ga uporabljam tudi za druge izlete. Včasih za ribolov, drugič za daljši sprehod v naravo. Vsakič, ko si lovski nahrbtnik nadenem, me spomni, da so včasih najboljše stvari tiste, ki pridejo čisto nepričakovano in ostanejo.…